Ko bi srečal Nives na ulici, bi si upal pomisliti, da se v tej srčkani ženskici skrivajo podobe, ki zrejo vate iz njenih risb?
Mogoče prav zato, ker »demone« dan na dan spušča v svet, ostaja tako otroško lahkotna?

V nekaterih umetnikih podobe zorijo in se medijo, preden pridejo na plano. Iz drugih, in med te lahkega srca umestimo tudi Nives, podobe bruhajo na dan kot žareča, neusmiljena lava. To je njen svet brez »maske na jeziku«. Maska kot medij, ki je še kako potrebna v vsakdanjem življenju, tu odpade. Njeni obrazi so goli idealizacije, in če že v njih prepoznamo masko, je le ta to bolj v smislu odkrivanja kot zakrivanja. Podobno kot so prvobitnim ljudstvom maske služile za prestopanje v svet nezavednega, v druge nivoje bivanja. Prav to, da Nives ne ve, od kot izvirajo njene podobe, to da ne ustvarja zavestno, kaže na stik s svetom onkraj.